2.dan - raziskovanje Tokia

Današnji ciljje predvsem raziskovanje Tokia. Rada bi si ogledala Tokijski stolp, videti Mavrični most in ramen. Z metrojem prispeva na postajo točno pred Kokyo Gaien national garden. Urejen park, kjer se enostavno in prečudovito združujeta preteklost in sedanjost. Sprehodiva se skozi lepo urejen vrt po široki asfaltirani poti, ki jo obdajajo drevesa in skrbno negovana zelenica. Tukaj lahko vidimo tudi zastraženo Tokijsko palačo, ki pa ji nisva posvečala posebne pozornosti. V daljavi vidiva vrh Tokijskega stolpa in odločiva se, da greva do tja peš in brez pomoči navigacije.

Med hojo opaziva še drug park, kamor povsem spontano zavijeva. Sprehodiva se skozi in ugotoviva, da sva pri Crane fountaine (fontana žerjava). Med sprehodom okoli fontane začne deževati, vendar naju to ne zmoti preveč, ker imava na srečo vedno s sabo dežnik. Nadaljujeva proti naslednjemu cilju in ugotavljava, da bo pot do tja še zelo dolga.

Med sprehodom si ogledujeva okolico in kmalu zagledava novo zanimivost. Velik rdeč obok, za njim pa dolge strme stopnice. Pristopiva do table na kateri piše - Success steps ali, v našem jeziku, stopnice uspeha. Vau, to pa morava prehoditi! Sicer piše, da se po stopnicah ne teče, pa vendar.. "kdo bo prvi na vrhu?" S hitro hojo se zaženeva v boj in kmalu oba stojiva na vrhu stopnic. Ogledava si tempelj na vrhu, greva še enkrat po stopnicah, da bo sigurno držalo in že se odpraviva naprej.

V bližini stolpa naju najprej prevzame vonj palačink. Rahlo se nama cedijo sline, a se jim zaradi zares visoke cene in dolge vrste, odpoveva. Cena vstopnice za razgledno ploščad znaša 1500 jenov (9€). Zaradi gneče pred blagajno, jih kupiva kar preko spleta. Nato naju prijazni uslužbenci usmerijo proti dvigalu in kmalu za tem vstopiva v zastekljen prostor, 150m nad tlemi. Razgled je enostavno čudovit! Vidiva morje, stolpnice, templje, ceste, hiše, parke, igrišča in že sam občutek, da si tako visoko nad velemestom, je resnično čaroben. Sprehodiva se po ploščadi, pogledava še izsek filma o zgodovini Tokia ter se spustiva nadstropje nižje. Tukaj najdeva še eno posebnost - okno v tleh, skozi katerega vidiš vse do prej omenjenega štanta s palačinkami. S stolpa opaziva tempelj, za katerega se odločiva, da bo najina naslednja destinacija.

Do Zojo-ji templja je približno 5 minut hoje, vhod v svetišče pa krasijo mogočna vrata. Že med potjo do vhoda opaziva za ograjo majhne pisane betonske kipe otrok. Okoli vratu so okrašeni s slinčkom, na glavi imajo rdečo kapo, v roki pa držijo vetrnico. Kipi ponazarjajo duše nerojenih otrok: tistih, ki so umrli pred rojstvom in tistih, ki se še niso rodili. Poleg njih je tudi svetišče/molilnica in prostor za kadilne palčke - kadilo.

Pred palačo se najprej sama trudiva narediti fotografijo, a se nama kmalu ponudijo 3 mlada dekleta, da naju slikajo. Hvaležno sva zagrabila ponujeno priložnost, saj ugotavljava, da imava bolj malo skupnih slik. Želodec naju počasi prepričuje, da je čas za kosilo, raven energije se naglo zmanjšuje, zato je prvotni plan, da se podava v 7-eleven. Na poti do trgovine čez cesto opaziva majhen vhod, zakrit z zaveso, poleg pa sliko z ramnom. Spogledava se in si rečeva, da je to to! Morava pojesti nekaj toplega in ramen se sliši odlično! Navsezadnje je danes na to-do seznamu in bilo bi nesmiselno odlašati z njim. Na avtomatu naročiva ter plačava obrok. Odkar sva na Japonskem, v vseh gostilnicah vedno naročava in plačujeva preko avtomata, kjer dobiš listek, ki ga podaš osebju. Nama se zdi to zelo učinkovit način, saj se lahko v miru odločiš, prav tako pa lahko takoj ko poješ odideš in ti ni potrebno čakati osebja, da plačaš. Ne traja dolgo, ko natakar pred naju postavi dve veliki skledi dišeče juhe z rezanci. Že vonj je odlične, ko pa poskusiva se takoj strinjava, da je to brez dvoma najboljši ramen do zdaj. Meso se topi v ustih, rezanci so ravno prav kuhani, jušna osnova pa je odlično začinjena. Gostilna je sicer precej stara, a kot sva kasneje izvedela, imajo ravno te najboljše jedi.

Sita in zadovoljna, ker sva se odločila za ramen, se odpraviva proti Mavričnem mostu. Sprehodiva se po ulici, na to pa s tekočimi stopnicami ob cesti nadstropje višje na nadhod. Z nadhoda kar nekaj časa gledava, kako vlaki z neverjetno hitrostjo konstantno vozijo mimo. Z vlakom se peljeva proti Tokio International Cruise Terminalu, od tam pa peš proti parku Shiokaze. Verjetno bi bil sprehod čudovit tudi podnevi, vendar pa ima noč poseben čar, predvsem zaradi mestnih luči v daljavi. Kmalu zagledava ikonični Mavrični most, ki povezuje območje Shibuara z umetnim otokom Odaiba. V decembru zažari v mavričnih barvah, s čemer je postal priljubljena atrakcija in simbol Tokia ter priljubljena točka za romantične večere. Žal v času najinega obiska ni bil mavrično osvetljen, a tudi sedanja osvetlitev s spreminjajočimi barvami deluje prijetno. Usedla sva se v park, tako kot veliko drugih parov, in samo občudovala osvetljen most, s stolpom in celotnim Tokiom v ozadju. Posedala in pogovarjala sva se vse dokler naju ni začelo zebsti, tako da sva se odločila, poiskati še repliko Kipa svobode, potem pa odrineva proti nastanitvi.

Sprehodiva se po parku naprej, zagledava Kip svobode, se slikava in se za hip vprašava, če sva še v pravem mestu ;). Da bi prišla do postaje za metro, se morava sprehoditi skozi nakupovalni center, kjer zagledava trgovinico s kužki! Navdušena jih najprej opazujeva skozi okno, nato pa se odločiva, da si jih ogledava še od blizu. Spodaj prilagava posnetek, da si lahko sami ogledate to srečo na 4ih nogah ;)

Raznežena (predvsem Maja) se odločiva, da je čas za odhod. Z vlakom se utrujena, a polna lepih vtisov odpeljeva počitku naproti. Lahko noč!

Maja&Jure