Pot s Hokaida na Filipine

“There has been an accident on the highway so bus will take 3 hours to get to the airport. If you need to be there quickly, please take the JR train”. Šit, kaj pa zdaj? Dan se je začel pestro. V roku 3 ur imava že let. Nič, greva z vlakom, pa kaj če je malo dražje, na letališču morava biti pravočasno (za avtobus sva se dan prej odločila predvsem zaradi nižje cene prevoza).

No, razen tega, da sva morala na hitro preurediti plan poti in da so bili vagoni res nagužvani, je bila cena na koncu le malenkost višja. Kakšna sreča! Pa se je začela pot iz pravljičnega zimskega Sapora na Filipine.🙂

Še zdaj sva začudena in hvaležna japonski organiziranosti, da so na avtobusne postaje poslali ljudi, ki so opozarjali na zamudo avtobusov.🤗

Takole je zgledala najina pot s Hokaida na Filipine:

Dan 1 (20.1.):

Saporo -> New Chitose letališče (z vlakom 🚊)

New Chitose -> Narita (let 🛫)

Narita -> Tokio do Harry Potterja (z vlakom 🚊)

Tokio -> Narita (z vlakom 🚊) 

Dan 2 (21.1.):

Narita -> Cebu (let 🛫)

Cebu -> pristanišče Port 1 (taksi 🚕)

Cebu -> Bohol (ladja 🛥️)

Bohol -> Panglao (taksi 🚕)

Greva v Narito!

Ej, kaj pa bova počela teh 20 ur v Nariti preden letiva na Filipine? Greva v  Warner Bros The Making of Harry Potter! 😀 Karte imava, spočita kolikor toliko sva, pot imava naštudirano, kje odložiti prtljago pa tudi. Ideja o tem je nastala že več kot mesec dni nazaj v Tokiu, ko sva ugotovila, da so vse karte razprodane že mesec dni vnaprej. Zato sva jih kupila za ta dan, ko sva prispela nazaj do Narite, let na Filipine pa sva imela šele naslednji dan.

WB in “The making of Harry Potter” - Tokio

Če so ti filmi vsaj malo pri srcu je tole res “must do” stvar. Obiskovalcem ponuja vpogled v zakulisje snemanja, saj so v realni velikosti prikazani filmski seti, rekviziti, kostumi ter ostale stvari, s katerimi so snemali filme Harry Potter. 

Hagridova hiša

Ker je vse tako ogromno, se lahko res prepustiš domišliji in uživaš na vsakem koraku. Nama je šlo ves čas kar malo na smeh. 🙂

Bradavičarka

Hagridova torta za Harrija

Prečna ulica

Nazaj v Narito sva prispela okoli 23 ure zvečer. 

Po 5 urah spanca naju iz postelje vrže budilka, pred hotelom pa naju ob 6:30 že čaka brezplačen prevoz do letališča. Sledil je Check-in, oddaja prtljage in na koncu še security check. Po dobrih 5 urah leta že zagledava prve otočke, ki sestavljajo Filipine, pilot pa oznani, da je zunaj 31 stopinj celzija, ki jih zelo dobro občutiva takoj, ko zapustiva letališče. 

Obvezna kava ☕

Pa greva na letalo proti Filipinom! 😊

Filipini 🌴

Za zagotavljanje varnega prevoza, je bolj kot ne obvezna aplikacija Grab. Čeprav na vsakem koraku stoji moški, ki ti ponuja konkurenčno “prijateljsko” ceno za prevoz do tja kamor želiš, se jih izogibava. V nasprotju z Japonsko, kjer ni pogojev, da bi nekdo silil vate, je tole prava zmešnjava. 🙂

Vročina, vlaga, smeti, slabi javni prevozi in pristopi neznancev s ponudbami, s katerimi ne odnehajo.

Nekdo nama je po priplutju v pristanišče na Boholu ponujal plovbo v neko drugo pristanišče, 1 uro stran. Mislim kaj? Vrhunska ponudba, moram rečt. Me zanima, kam bi prišla.. 😜

Pristanek v Cebu

Na otok Bohol sva se iz Cebuja odpravila z ladjo (Ocean Jet).  

V pristanišču je mrgolelo ljudi/domačinov (res skoraj en čez drugega), ki so nama za vsako ceno želeli prodati njihovo karto, ker je (po njihovem prepričanju) ladja polna, naslednje pa danes več ni. Toliko nategunov na enem mestu, ki ti ne dajo miru in osebnega prostora resnično preizkuša hladnost živcev. “ne hvala, imava že karte” se prijazno zahvaliva (vedno s kančkom previdnosti) ter se odpraviva proti terminalu. Na srečo sva karte res kupila že preko interneta.

Tu pa sem imel ponovno težavo z varnostnim pregledom pred vkrcanjem (tako kot že na letališču v Saporu, Seulu in Trstu). Tako kot za na letalo, je tudi tukaj poskrbljeno za varnost in v mojem ruzaku so našli dva noža (enega imam vedno s seboj na potovanju, drugega sem dobil na Japonskem). “sir, we have very strict weapon policy here, and knives also belong to that”.....ne me jeb**. Spraznim cel nahrbtnik preden najdem oba noža, kar je trajalo vsaj 10 minut. Gate, štumfi, majice, kabli, lončki, vse je ležalo pred mano, medtem ko so skupine ljudi (turistov) hodili mimo mene. Pripravljen sem bil, da mi bodo vzeli oba noža, zato sem začel varnostniku govoriti - “prodajati”, da sta noža res super, narejena iz japonskega nerjavečega jekla in da ju lahko ima če si ju želi. “you can have this if you want, they are very good knives”, “japan knife from japan steel, very nice”. Ne vem če je tukaj res tako strog zakon ali ne, vendar mi je uspelo obdržati oba noža. Očitno biti prodajalec ni moja močna točka.😀

No, vsaj 2 uri dolga plovba je bila super in je minila brez stresa.

In zakaj imam s sabo nož (ki je vedno v check-in prtljagi)? Ker se je do sedaj izkazal za zelo koristnega! Od “lupljenja” kokosov, rezanja kivijev, odpiranja stvari (konzerve), občasno pa z njim tudi "zašraufam" kakšen vijak za sušenje perila.

Po dveh dneh potovanja sva precej izmučena prišla do najine nastanitve. Več o prvem vtisu Filipinov pa v naslednjem blogu. 

Maja&Jure